odpraviti jo, in okushene piſkerze oſnashiti. Sato ſe najde ſkosi en zhaſ ſkor vſako jutro sunej na bradi gnjilobniga panju rijavo, ſmerdljivo, kebrovimu dreku podobno blato, ki ga zhbéle po nôzhi vun noſijo, in tu leshati puſté, ker ſe ga ne dotikajo ſpét rade. Pasliv zhbélar tedej she samore is tega snamnja bres daljniga preiſkovanja gotovo gnjilobnoſt ali uſmradenje taziga panju ſposnati.
Dalje ſe gnjilobin panj lih tako kakor jalov lahko is oloshniga in shaloſlniga letanja, in is ſmerdljiviga duha ſatovja ſposná. Pokrovzhiki gnjilih piſkerzov niſo kakor per dobri salégi vsdignjeni, ampak vderti, in na ſrédi vezhi del prejedeni. Saléga v’ njih je kakor rijav gnoj, kteri mora ubosim zhbélizam grosno sopern biti, ker ſe ga zlo dotakniti nozhejo.
Gnjilobnoſt je tako nalesliva bolésin, de zhe ſta v’ sazhetku v’ panji le edin ali dva taka gnjila piſkerza, bodo ſzhaſama tudi drugi okusheni, tako de ſe ſkor vſa saléga uſmradi, kar je zhbélam tako soperno, de raji veſ méd, kar ga je, in ſhe sdravo salégo v’ panji sapuſté in pobegnejo, kakor de bi v’ tim ſmradu bile.
Sato sa gnjilobin panj ni druge pomózhi, kakor ga bersh ko bersh pregnati, in od ulnjaka
