Vse na vid, le zdenju vse,
Pravo pak s petó se tlači.
Samo v kletih lepo klitno
Cvetko gledam, pridobitno,
Nevenljiviga korena,
Krasno rasti in plemena,
Pridnost vidim tam očitno.
Vsak se giblje, vse je živo,
Rok pod pazho zreti ni,
Mlado, sredno, staro, sivo,
K opravilu vse hití,
V log, na travnik, žitno nivo.
Zreti to le, rajska sla!
Delo čisla srenja vsa,
Knez, grajšak, posestnik mali,
Podpiraje glasno hvali
Kmetovavca marniga.
Ta obrača se prijetno,
Gladko teče mu spod rok,
Hiša zdelana umetno
Zanj je radosti iztok,
Zimsko stanje, ne poletno.
Ko pospravi skerbovitno
Vse pod streho blago žitno,
Speši zraka brazdam dati,
Ter na novo preorati
Z dvojco vpreženo kopitno.
XIV.
Vse kar hodi, leze, plava,
Kar gomazi, kar letí,
Se okoli pluga druži,
Predstva vene mu podelí.
Vilhar.
Vse stvarí, orod, zverine,
Se je pravdalo nekdaj,
Tiči spejo iz višine,
Morske ribe v isti kraj,
Brez komarjev zbor ne mine.
Dviga se nevažna glava,
Sama čast si predstva dava;
