VI.
Stara pravi, to je zmota,
Vse na svetu križem gre,
Kaj dočakam ja, sirota!
Jajce več ko puta ve.
Vodnik.
Pri kolovratih pod steno
Hčerke z materjo sedé,
Slišim praznih več ko eno,
Tud šalíve se gosté,
Starka v molku skriva meno.
Zdihne mlajši: Dota, dota!
Scer ne zlezemo iz kota,
Vredna je možem pomenka
Tista le, kjer zlat zacvenka. —
Stara pravi, to je zmota!
Zmota! kaj pa? Vse je zdetje,
Šteje tri nekter za štiri,
Drugi clo za vero vnet je,
Vladam de so v raju viri,
Cime tam za vse imetje.
Djak možá se ceni že,
Kura včasi jajce sne,
Na-se varh sirot ne zabi,
Bogatin po tujim grabi,
Vse na svetu križem gre.
Bravec je beseda kisla,
Pravjo kozla de pomeni,
Števec manj še skor se čisla,
Le čitatelj, to se ceni,
Vsim nasprotnim žuga visla.
Zvit hití na stranske pota,
Nepričakan plane 'z kota:
Pesnik trobi votle svoje,
Hvale vrednih ne zapoje,
Kaj dočakam ja, sirota!
Ljud pa vpije: Kaj poduki!
Cmu so pesmi? Hleba, hleba!
Slava visi nej na kluki;
Vina, žganja nam je treba,
Vriskajo ponočni čuki.
