Z njim derhale krog veršé.
In po volji vse jim gre;
Mlajši svet očitno skaže,
Star prigovor de ne laže:
Jajce več ko puta vé!
VII.
Ena vsim se ne spodobi,
Vsak nej pazi, kje ostane,
De v nesreče grez ne plane,
Kar dodelaš, to zarobi.
Tiho lazim krogo hiše,
Moja draga kjer stanuje.
Sapnik jedva malo diše,
In nakrat zagledam druje,
Nekdo do iz vrat pribriše.
Ljubosumnost koj zatrobi,
Se pridruži mnenja zlobi.
In zares je to premastno,
Vsak nej ima milko lastno,
Ena vsim — se ne spodobi.
Ustnic kupa ne zadene,
Polnoči je ura bila,
Tma, se ve, imá grebene,
Zdaj domú je iti sila,
Ker pod koltre vse počene.
Pa domá? — dergét me mane,
Gospodar če name plane!
Kriči, uki neizmerni! —
Pomudimo se v taberni,
Vsak nej pazi kje ostane.
Kdor pa mora, nej korači,
Kakor gre, naravno mero,
Le po cestah, de ne stlači
Cvetlic tujih milo ktero,
Graj in gredic ne popači.
Zderži se omotne hrane,
Ter pijače žganj navdane,
Vina ki zaved omami,
Ead prepir in pravde drami,
De v nesreče grez ne plane.
