V.
Duša kaj tačas poreče,
Kar se spomni to jo speče,
Kam sirota se zateče?
Vodnik.
Grešnik čuj! Na koncu sveta
Bo gromela glasna tromba,
Zemlja v žar do vrenja vneta
Mertvim, živim bo opomba,
De je sodba del začeta.
Vest bo vila britke meče,
Gnala pred seboj trepeče;
Vsako djanje v tmo zavito
Vsemu svetu bo očito,
Duša kaj tačas poreče?
Ogledvaje misli, dela
Pretekliga življenja,
Se bo groze tresti jela,
Vidši de ji doba jenja,
Ko je sladke, krogle pela.
Grizlo bode v živo meče,
Up nezvest obračal pleče;
Clo nikir ne bo utehe,
Krog in krog le znak pregrehe,
Kar se spomni, to jo speče.
Bo blešelo ji zerkalo,
Kip vesolnih let nasprot,
Svit napak bo odbijalo:
Slike gadov, kač in krot
Bo stermečim zreti dalo.
To prilike so grozeče
Tvojih del, ji vest poreče;
Vse bo jasno, zgorej strog
Plaval bo sodivši Bog, —
Kam sirota se zateče?
