Stran:Koseski Razne dela 2.djvu/67

Pa konj Rolanov gibkih nog
Se ogne umno zlega.
Zdaj Rolan kopje zaderví,
Od skita to nazaj verší,
Pračarja skor zadene.

Za meč z rokama berž Rolan
Zagrabši verlo drega,
Po svômu hlastne velikan,
Dolgost overa njega.
S priročnim sekam na vso moč
Mu ravsne skit in roko proč,
Sta skit in leva v prahu.

Orjaku zgine koj pogum,
Ko skita več ni bilo,
Dajal mu ta je moč in um, —
Sta šla! — pustivši kilo.
Je tekel scer za skitam on,
Rolan predrè mu noge vklon,
In clo na tla ga trešne.

Popade smelo trupla bok
In glavo mu odseče,
Kerví ostudne silni tok
Po rebru v germe steče;
Razkolje velikana skit,
Iz tega krasni zluši svit,
In bleska veselí se.

Pod suknjo skrije biser zdaj,
Hiti do bližne vode,
Poveršno de očisti saj
Boritve se nezgode.
Nazaj primaha vitez mlad,
Očeta vidi mirno spat',
Ko prej pod senčnim hrastam.

Se vleže temu tik na stran,
Počitku se izroči,
Ko v hlad večerni nagne dan,
Na noge Milon skoči:
„Se čuti pih večernih tmin,
Le zdrami se mi, dragi sin,
De greva nad orjaka".

Počitka zapustivši stan
Po hosti dvojca šeta,