Stran:Koseski Razne dela 2.djvu/68

Z očetam jaha mlad Rolan
Do kjer pošast je zmeta;
Kjer bil se hrabro je junak,
In kruto zdaj razdjan orjak
Leží v kervavih lužah.

Mladenču se zbudi gorjé,
Ker viditi ni bilo.
Ne glave, leve ne roké,
Odsekanih nemilo;
Ne meča, ne opersnika,
Orožja ne ostaliga,
Le samo trupla kosi.

Milón pregleda kose krog:
„Kdo tu je razmesarjen?
Ni bil moči, divjosti vbog
Ta mertvi, ljuto vdarjen. —
Orjak je to, kaj prašal bi,"
Zaspal, zaležal sim častí,
O tem bom vedno plakal."

V Porečju pred poslopjem stal
Je Karol car nemirno:
„Bi skor se za junake bal,
Bog daj izidbo pirno!
Glej! — ako v delji prav spoznam
Prijaha vodja Hajmon tam,
Na kopju — s čudno bučo".

Se bliža Hajmon britkih muk,
Gledaje pod-se v travo,
Pred kralja dene urnih ruk
Orjaka bledo glavo:
„Je le posode gorni roč! —
Korakov pet krat pet je proč
Ležalo mertvo truplo."

Zdaj dojde višji škof Turpin,
Prinese rokovico,
Potegne čok iz kožnih tmin:
„Poglejte to ročico!
Ostank imate krasni s tim,
Prinesem ga iz gojzda sim,
Spomin de vam ostane.

Naim, vojvoda bavarski,
Privleče žerd orjaško: