Stran:Koseski Razne dela 2.djvu/66

Borovja, hrastja vogel vsak,
Je ni orjaške zmote.
Popoldan dneva tretjiga
Premaga spanje Milima
Pri nekim hrastu v senci.

Zagleda v senci Rolan zdaj,
De blesk se vanj oberne,
Oplaši ki zverinskih staj
Jelene, kozla, serne.
Zapazi de izredni svit
Mu puha velikana skit,
Ki stopa z njim iz hriba.

Mladenču serce verlo da:
„Ne bom o tem se mudil,
Kaj bi očeta miliga
V tim sladkim spanju budil?
Sej konj njegov pogumni bdi,
Orožje tud in mlada kri
Rolana, sina svôga."

Izrekši to pripaše meč,
Iz kota kopje zmakne,
Zahteva skusbe clo goreč
Na ramo skit natakne.
Zasede vranca žarniga,
In jezdi sperva lahnoma
Očeta de ne zbudi.

Ko dojde tik orjaških rant,
Se velikan nasmeje:
„Kaj hoče nek ta drobni fant
Na konju ko galeja?
Je dvakrat daljši meč ko on,
Ne vidi nič iz jekla von,
In skit ga skorej zmane."

Zavpije Rolan: „Le na boj!
Bo žal ti še poruge.
Če zdi predolg se meč ti moj,
So krajši brambe druge.
Možic tenak, in konj visok,
Prekratka roka, dolgi drog,
Pomogne eno drugim."

Orjak vertí se z ranto krog,
In strašno v deljo drega,