Ravsne zlodi nek nasprot.
De je tista misli hudi,
Ki jo ravno gré iskat,
Zgrabi toto koj za grudi,
Vihra z njo na temno plat.
K sreči angel tira preko,
Dojde ravno tisti mah,
Zagromi v to černo skreko,
De skadí se v dim in prah.
Vzame dušico naroče,
Ko doveršen je prepír,
Čez ozvezdja vse obroče
Nese v radost jo in mir.
Perstan.
Sam hodi v volji kisli
Po gaju vitez nek,
Na svojo drago misli,
In nje lahkote lek.
„O perstan moj ti zlati,
Govori slično le,
Bi hotel razpoznati
Obstoj zvestobe nje?"
Ko reče te besede,
Sferlí obod iz rok,
Med rožami se mede,
Taklá ob robu lok.
Ga hoče prideržati,
Ta se vertí, valí;
Poskuša ga pobrati,
Zastonj! mogoče ni.
Sokol ga nek zagleda,
Ki bil je v lipi skrit,
Se zdi mu kosček meda,
Ga šavsne iz robid.
Razprostre repetavke,
Beží z dobičkam proč,
Prispejo druge kavke,
Je boj za zlat obroč.
Pa perstanček se zmuzne,
Ter pade iz višav,
Se v jezero pogruzne,
In zgine v tmeh nižav.
Vse ribice vesele
