Kjer ga vidi serda krika,
Mu očita drambo zmot.
Kaj terpimo graje sivca?
Kamnje vanj za take službe,
Zapodimo ga iz družbe,
Sledi mu prikor povsot!
Poje mož sosebni glasno
Kraj kraljeve zlate hiše
Serda vnet pa uma jasno:
Sim ki v pušbo trobi glas:
Dalej, dalej, tik do više!
Brez bojezni derzno, smelo,
Pravo tam se bo dospelo,
Splošno pravdo terja čas.
S tokam krepko, z vihram umno!
Moč obéh ti lastna bodi,
Snuj ti v žilah kri pogumno,
Plašbi grob je zmir odpert.
Le po ravni cesti hodi!
Tam skalade? dalej hiti,
Je nevarno oberniti,
Zadej zije gladna smert.
Nekdo bil je ves prestrašen,
Zdaj bledil je, zdaj zarudil,
Kdo je glas ta pusti zbudil,
Ki okrutno tak doní?
Narod nam zapelje vplašen,
Bes kričí iz tega sivca,
Zgrabte krepko govorivca,
Takih pesmi treba ni.
Poje dalej starče čudno
V ječi tamni zmir enako,
Glasno, mirno, skor priljudno:
Sim ki v pušbo trobi glas.
Pel sim burno šeg napako,
Dar poroštva so mi zbrali,
Pesmi mene ne mi vgnali,
Kér gotovo dojde čas.
