Dal boš druj obrat osveti,
Nož je šel, da! v nožnice; —
Čas je bil železo greti,
Pečaton razbeljen je.
Ne, zločín! Ta premala,
Smert ne plača te gerdobe,
Bo se kazen ti spoznala
Slična djanju take zlobe.
Gerb ti v lice vžgem Kaína,
Perve kače, greha sina,
Ná! — plačilo mojih rok.
Hodi tak, osvet pervina,
V strah domovju lastnim krog.
Sično vžgejo se pečati,
Grof kričé iz drema plane,
Sivca vidi serdno stati,
Ki orodje v roki mane. —
„Hodi proč! — in tvoji stoki
Nej doné spomín visoki
Tem ki je povračbi top;
Bog močán je šibki roki!"
Rekši ziblje sivi čop.
Star pevec.
Poje v berda, v polje, v niže
Mož sosebni sivi čudno
Skor žugaje glasne viže:
Sim pušave krepki glas;
Rahlo, rahlo! raj pomudno!
Nič prezgodej, nič nezrelo!
Neprestano, gromno, smelo,
Zmage svest si, dojde čas.
Prazen trud, o truma mlada,
Drevje časa premektati,
Hrepeneti sadja slada,
Ko se komaj kaže cvet!
Čakaj de se plod pozlati,
Kak primerlej verhe strese,
Ta ti sadja v žep nanese,
Kar ni upa bil obet.
Zdražena derhal mu sika,
Zasramuje ga lažnivca,
