Stran:Koseski Razne dela 2.djvu/42

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Pojdi na navigacijo Pojdi na iskanje
Stran je bila lektorirana

Hruška prerokovavna.

Sledečo to pravlico od starih slišal sim,
So pravili jo jasno, ko starši nekda jim,
Mi bomo zapustili otrokam našim jo,
Premenja rodovina, pravlice stare so.

Na Valserjevim polju — tak zove se ta kraj —
Je hruška posušena, neplodna, stara zdaj,
Okrožje to je tisto, drevesa štor je znak,
Tu spraznul bo se vojske posledni siv oblak.

Pa kak se tota doba ljudem na znanje da? —
Bom znamenja povedal, na kojih se spozná,
Bo vsih straní pregrešno privrelo ljudstvo skup,
Na nas posledna vojska nesreče trešla strup.

Tam ima se dognati, bo tako tekla kri,
Potokam de še takim sijalo sonce ni,
Rudečih rek bo vrelo nebrojno tik planin,
Tam dojde slava pravdi, zatiranju pogín,

Doveršeno to delo razprostre tmina moč,
Merliče in vojšake pokrije siva noč,
Ko jutro bo blešelo budivši djanja skerb,
Bo stal navérh drevesa pokoja svitli gerb.

Pomen drevesa čujte, popisal sim okraj:
Drevó je tužno, pusto, razklano, suho zdaj,
Posekano že trikrat, je trikrat zraslo pred
Iz korenin ponosno, in drevo bilo spet.

Ko sonca žark mogočni iz neba sega vanj,
Meževni sok mu znotraj oživi suhi panj,
Zeleni kinč okrasi mu verh in grane vse,
Bo znamenje začetno, že doba blizo je.

In kader se razprostre mu v krogu verha kras,
Tu bliža nam grozivno se napovedan čas,
Ko cvetje mu odpada, je blizo pusti konc,
In ker bo sadje zrelo, je vroč do kipa Ionc.

Ki letos ob drevesu na vse je pazen bil,
Stvarí je čudne vidil in čudniši terdil,
Je zdelo se de v perhlim oživi deblu sok,
Napenjajo de popki, de bliža se obrok.