Stran:Koseski Razne dela 2.djvu/318

Vojšak.
Burgunci in Francozje;
Z bežečmi je pokrita vsa planjava.
Jovana.
Moj Bog, moj Bog, Ne boš me tak zapustil!
Vojšak.
Tam eniga peljajo — ranjen zlo je.
Bo knezov kdo; hití mu vse v pomoč.
Izabó.
Je naših alj francozkih?
Vojšak.
Jemljejo
Raz glave mu čelado. — Dünoa je!
Jovana
(silno svoje okove zgrabi.)
Jez pak sim ženska, in sim zvezana!
Vojšak.
Glej, glej! Kdo ima višnjev plajš obrobljen
Sò zlatam?
Jovana
(živo.)
Moj gospod, moj kralj je to!
Vojšak.
Plaší se konj — spotika se — se zverne.
Pod njim se jezdec vije silno, silno —
(Jovana spremi te besede z gibanjem strastnim.)
Dereči skup se naši bližajo —
O njemu so — vse krog so ga obdali —
Jovana.
Oh! Alj v nebesih več ni angelov?
Izabó
(posmehovaje se.)
Sedaj je čas? Otetnica, odreši!
Jovana
(pade na kolena in moli s krepkim glasam.)
Moj Bog, moj Bog! V ti sili strašni čuj me!
V nebesa tvoje svete k tebi pošlem.