Gorečih želj molivši, dušo svojo.
Ti slabe niti pajčje mrene znaš
Okrepčati, de so verví brodovja;
Nasprotno v tanjke pajčnice premeniš
Železni kov in bronaste verige —
Ti rečeš in železje to odpade,
Razcepi se ozidje tega grada —
Ti Samsonu, ko slep je bil in zvezan,
Od vražnika prevzetniga psovan,
Pomagal si. — Zaúpno v tvoje silo
Objame krepko stebre svoje ječe,
In nagne se in zverne v sip zidovje. —
Vojšak.
Juhej! Juhej!
Izabó.
Kaj je?
Vojšak.
Dofên je vjet!
Jovana.
Tedaj se Bog usmili.
(Zgrabi krepko z obéma rokama okove in jih razterga, plane k naj
bližnimu vojšaku, mu potegne meč iz rôke in urno odíde. Pričijoči
- ostermijo in opanjeni za njo gledajo)
- Dvanajsti nastop.
- Prejšni brez Jovane.
Izabó
(po dolgim molčanju.)
Kaj? Kako? Se mi sanja? Kam je prišla?
Kak je razdjala te okove težke?
Verjela bi ne bila celim svetu,
Če sama ne bi bila priča tega.
Vojšak
(na straži.)
Kaj? Alj perute ima? Jo je burja
Prenesla dolj?
Izabó.
Je dolj?
Vojšak.
Po sredi bitve
