Stran:Koseski Razne dela 2.djvu/308

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana


Podaj se mi! Jetnica
Si moja!
Jovana.
Sim.
(Remon zbeží očitniga obupa.)
Izabó
(vojšakam:)
Denite jo v železje!

(Vojšaki te plašno divici bližajo, ona jim rôko podá, naj jo z vežejo.)

Ta je tedaj mogočnica, strašivka,
Ki vas je kakor jagneta podila,
In zdaj oteti sama se ne more?
Kjer vero najde, čuda doprinese,
Ko pa možaka sreča, se ubabi?
(Divici:)
Čemú si vojsko svojo zapustila?
Kje je grof Dünoa, vitez tvoj in varh?
Jovana.
Pregnana sim.
Izabó
(osupnjeno nazaj stopi.)
Kaj? Kako? Ti pregnana!
Dofên te je pregnal?
Jovana.
Ne prašaj! V rokah
Sim tvojih, kar nameniš mi, izreci!
Izabó.
Pregnal, ker si iz brezdna ga otela,
Mu v Remi krono si na glavo djala,
Francozke zemlje kralja ga storila?
Pregnal! O tim spoznam ga, sina svoga.
— Peljite v stan jo. Kažite armadi
Pošast, o kteri trepetala je.
De! Copernica! Njeni coper je
Neumnost vaša, serca vaše plašne.
Budalo je, ki kralju se žertvuje,
In zdaj plačilo zadobi kraljevo.
Recíte Lionelu: Francje srečo
Mu pošljem zvezano, in kmalo sama
Vam sledim.