Stran:Koseski Razne dela 2.djvu/307

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana


Jovana.
Razvedril bo, ki zmoto je pripustil;
Le kadar zrel je, pade sad osode!
Dan prišel bo, ki me očistil bo.
Ki zdaj so me sodili in zavergli.
Pomoto svojo bodo razpoznali,
In solze têkle bodo roku mojim.
Remon.
Kaj jez molčé bi čakal, de prigodbe —
Jovana
(ga prime rahlo za rôko.)
Ti vidiš le stvarí zunajno skorjo,
Ker zemska vez ovéra tvoj pogled;
Jez gledala v nesmertno jedro sim
Ter vem, de las brez Boga ne izpade.
Poglej! k zabodu nagnjeno je sonce —
Kot nam gotovo jutro spet izíde,
Gotovo tak resnice dôba pride!


Peti nastop.

V zadnim stanu igrališa se prikaže kraljica Izabó z vojšaki.

Izabó.
(za igrališem.)
Ta pot peljá v britanski stan!
Remon.
Gorje!
Sovražniki!

(Vojšaki nastopijo. Zagledavši divico ostermijo ino nazaj blagutnejo.)

Izabó.
Kaj se ustavlja truma?
Vojšaki.
Pomagaj Bog!
Izabó.
Se vam pošast oznani?
Ste vi vojšaki? De! Plašuni ste!
(Prerije trumo — divico zagledavši nazaj blagutne.)
Kaj vidim — Ha!
(Urno zavedši se ji krepko nasproti stopi.)