Stran:Koseski Razne dela 2.djvu/306

Jovana.
Ker od očeta, je od Boga bilo,
In skusba bo po očevo, ne dvomi!
Remon.
Nebesa clo so pričale nad vami.
Jovana.
So pričale, zató sim jez molčala.
Remon.
Kaj? Lahko vam je bilo z eno samo
Besedo se očistiti, in vi
Ste pustili v nesrečni zmoti svet?
Jovana.
To zmota ni, to je namemba bila.
Remon.
Nedolžni ste terpeli to sramoto,
In žal besede vam iz ust ni prišlo!
— Globoko ganjen čudim se nad vami,
In trepetá mi serce v živim nédru!
Ah, kako rad besedi vaši verjem,
Le težko sim verjel, de krivi ste.
Pa kdo bi mislil, de človeško serce
Preneslo bi molčé nesrečo tako.
Jovana.
Poslanka biti alj bi vredna bila,
Ko ne bi šla po vodbi mojstra slepo?
Scer nisim tak nesrečna, kakor meniš.
De stradam, ni nesreča v stanu mojim;
Pregnana sim, begljiva — pa v samoti
Začela sim spoznavati se sama.
Ko z bleskam slave sim obdana bila,
Je v persih mojih bil prepira strup;
Ko sim se vsim zavida vredna zdela,
Sim bila joka vredna. — Zdaj sim zdrava.
Vihar prestrašni, ki grozil je zemljo
Razrušiti, je moj prijatel bil;
Očistil je in svet in serce moje.
Zdaj mir je v meni. — Pridi zdaj kar bodi,
Nobene si slabosti svesta nisim.
Remon.
Hitiva, daj! Hitiva glasno vašo
Nedolžnost vsemu svetu oznaniti!