Stran:Koseski Razne dela 2.djvu/305

Remon
(jo prime za roko.)
Bi ne hotli
Se spokoriti — spraviti se z Bogam —
Verniti se v naročje svete cerkve?
Jovana.
Me tudi ti pregrehe krivo sodiš?
Remon.
In kako ne? Molčé ste poterdili —
Jovana.
Ti, ki podal si z mano se v nadlogo,
Edina stvar, ki zvesta mi ostane,
Me spremi, ko me celi svet preganja,
Ti sodiš me zaverženko, katera
Se Bogu odpové —
(Remon molčí.)
O, to je grenko!
Remon.
(zavzet.)
Kaj niste čara — copernica — res ne?
Jovana.
Jez copernica?
Remon.
In te čudeže
Ste doprinesli s pomočjó nebeško
In Boga večniga?
Jovana.
S katero scer?
Remon.
In vi molčali ste ob tožbi grozni?
Zdaj govorite, in pred kraljem, kjer
Je treba bilo, tam molčali ste!
Jovana.
Molčé podvergla sim osodi se,
Ki jo je Bog, moj mojster, mi namenil.
Remon.
Očetu niste nič odgovorili!