Pojdi na vsebino

Stran:Koseski Razne dela 2.djvu/290

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Stran je bila lektorirana
Šesti nastop.

Pervi pridejo pisarji in hubisti. Potem nastopijo belo oblečeni

otroci z vejicami v rokah. Dva klicarja sledita. Za njima rajda

dardarjev. Uradniki v dolgim pražnim oblačilu sledijo. Potem dva

maršala z vladarsko palico, vojvoda Burgunski z mečem, Dünoa

z žezlam, drugi knezovi s krono, z deržavnim jabelkam, sodno

palico in cerkovnimi darili. Za tem vitezi v redovnim oblačilu,

korarji s kadilnico, ter dva škofa s sveto ampulo, verhepiškop s

križem. Temu sledí Jovana z banderam, pripognjene glave in ne-

gotoviga koračenja. Sestri njene, zagledavši jo, daste znamenja

zavzetja in radosti. Za njo pride kralj pod krasnim od štirih

baronov nesenim prestolnim nebam. Dvorani sledijo, vojšaki skle-

nejo. Ko je vse v cerkvi, jenja popotnica.


Sedmi nastop.

Luiza. Marjeta. Klod Marí. Etjen. Bertran.
Marjeta.
Si vidil sestro!
Klod Marí.
To, v oklepu zlatim,
Ki stavnico pred kraljem nesla je?
Marjeta.
Ta je Jovana, naša sestra bila.
Luíza.
Nas ni spoznala. Se nadjala ni,
De tako blizo sestrine so persi.
Gledaje v tla je grozno bleda bila
In tresla se je pod banderam. — Nisim
Se veseliti, vidši jo, zamogla.
Marjeta.
V svitlosti sim preljubo sestro najno
In slavi vidila. — Ah, kdo bi bil
Sanjaje mislil, kdo verjel, ko je
Po naših gorah čedo pasla, de
Tak imenitno bomo gledali.
Luíza.
Očetove so sanje spolnjene,
De vklanjali pred njo se v Remi bomo;
To cerkev oče vidili so v sanjah,
In zdaj je vse resnica. Tode oče
So žalostne prikazni tud imeli;
Skerbí me, ah! de tak visoko vidim!