„Bog sprimi te!" Izusti naposledno,
Se vsedeta oba ognjiša tik,
Ter pijeta v pogovorih izredno.
Besede tehtne raznih mer in slik
Da slišati ta sivi mož pregnani,
Zbudile bi v nečutnim ledu mik:
Si nemec ti; ostanejo na strani
Previdi vsi, ki vižajo me scer,
Očitno ti se duše čut oznani.
Moj sanj mi je tolažba venomer,
Mladosti sanj; — da! žalibog le prazen
Pregnanimu v ta kraj ko divja zvér.
Zadela res vas ni ko mene kazen,
Pa pasete, vi nemci, sanje tud,
Ko čujete odmev slobode razen.
Razumiš me. Občinski bil je čut,
Beseda ta ko jasno je donela,
Začul sim jo, bil žar je ves mi grud.
Sin bil še mlad, mi duša se je vnela,
Pridružil sim junaku knezu se,
V kateriga je sercu vir imela.
Ta siv terpín; — spoznaj ga, kdo de je! —
Prijatel zvest Mazepeta v mladosti,
Klicalo me je „Vojnorovski" vse.
Počasno ti ne bom slikaval zlosti,
Ki mešale takrat so poljski svet,
Njih znaki so po bukvah zgodbe gosti.
Je znano sploh, ko Kari poguma vnet
Je vojskoval s posilnikam se smelo,
Že v jedru skor bil ruski tron je zmet.
Bi bilo se prilično njemu zdelo,
Ak iz kerví ukrajnske bilo bi
Lavorje se za njega razcvetelo.
Gorjé čez nas, de tuje nam bleši,
Kjer lastna moč bi mogla pomagati,
So zveze to pregreh oblačmh dni.
Pultava, grom nehal je tvoj igrati,
Begun je Šved, in mi razdjani clo,
Pod nogo mu, ki čversto snope mlati.
Mazepa, kjer počivaš, ni biló
Nar manjšiga le križica zazreti,
In grobno perst dolžan si Turku jo.
Ni bila mi namemba s tabo vmreti,
In komaj ti, prijatel zakopan,
Mogoče mi ni bilo tam živeti.
Ko bil je mir želen deželi dan,
Sim šel domú, — vse moje v tem je stalo —
Do žene scer ljubezni zame gnan.
