Stran:Koseski Razne dela 2.djvu/26

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana



Mu lov je bil — ne prid — nagon zabave,
Izmamili so psi ne redkoma
Sedlonu v sled ga v hosto te planjave.

In neki dan, posebno trudniga,
Prehiti noč širjave te na sredi,
Navadna pot je bila zgrešena.

Ga trese mraz, oblaki sivobledi
Razprostrejo v obnebju dvomni mrak,
Obupanje objame ga v ti zmedi.

Nakrat zbudí ga šum, gonitve znak,
Sedlon teptá bežeč po listju dalej,
In — puške tresk! — ta zverne se na tlak.

Osupnjen čez nenadno srep zavalej
Ugleda tud kaznenca v bliži tam,
Ki lova plod zadel je ta ne malej.

Se pazita, in Müller dvomi sam,
Al se pomoč, al se nezgoda bliža,
Obrača sklep, ne vedši kaj ne kam.

Dvomečiga pa sila zdaj naviža:
Prijatel, daj! usmili mene se,
Odreši me obupniga iz križa.

Sim zgrešil pot, na pravo spremi me!
Strelun na to: Poslušaj to besedo,
Temni se, glej! do mesta daleč je,

Moj borni dom pa ni čez pota sredo;
Dobila dnes nesreča te je v pest,
In srečno rad razvijem ti to zmedo,

Počíj si tam, ti dojdi mir v obrest!
Za mene pak ni spanja ne počitka,
Ob zoru bom nazaj te peljal zvest.

Popotniku zbudí se čutba britka,
Ko sliši to, se dvigne, gre za njim,
Tem rajši ker potreben je zavžitka.

Težavna pot med znežnim stenam zlim
Clo grudasta zmerzline vsa je bila,
In spešita kar da se v stanu tim.

Je terda tma, vetrovja studna sila,
Utrujen zlo omaga Müller skor,
In pozno se pokaže jurta mila.

Sta not. Strelon podpihne ognja gor,
Še priloží kar zdi se protja treba,
In s plamenam se vname suhi štor.

Gorkoti koj umakne se pozeba,
Ter zableší orožja mnogo krog,
Ko zmaga svit, pervotni dar iz neba.

Gazdar približa k ognju klop v oblok,
Previdi berž s pijačo mizo čedno,
In s hranami mesenim kot iz mok.