Stran:Koseski Razne dela 2.djvu/28

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana


Nesrečni dom! kaj zreti se je dalo?
Pervakov je na kose sekanih
Nebrojno tam po polju krog ležalo.

Ko serda sim razplakal se o tih,
So zgrabili biriči me, peljali
Veliko dni do totih krajev zlih.

Ti jokaš? — da! odvet so gledi dali,
Ja rose te že dolgo ne poznam,
Obupno so ti žlebi suhi stali.

Ko sim igral za dom in vere hram,
Ljubav in čert še klala se po meni,
Poznal sim jo, občutka vidni pram.

Zdaj gled je suh, pogledi topi, leni,
Obračajo se komaj še v zapad,
Zahtevši kraj, ki sina še me ceni.

Pa vonder, glej! če ravno perhla sklad,
Če ravno je to serce vse razklano,
Nekdajni plam še šviga v njemu mlad.

Prijatel moj, osodo meni dano
Si tehtal ti sočutno blagih šeg,
Ti bodi tud svetejši moje znano.

Tje v gaj z menoj, kjer hojke krije sneg,
In lune serp obilne žarke trosi,
Boš borni križ ugledal groba prek.

K obhajanju te tuge drug naprosi; —
Posledna sveta, — glej, na mestu sva, -
Počijva tu, spomin ta križ ji nosi.

Ker kakor pih sim zginul bil domá,
Je kraje vse supruga preiskala,
Po sledu zmir za mano dalej šla.

Počela vse, kar vedla je in znala,
Dve leti ste brez prida stekli tak,
Sred tretjiga je tu pred mano stala.

Pa zjel močí je trud ji bil enak.
Ob zimi so ji vsahnule kreposti,
In smert mi jo zavije v siv oblak.

Tu zvertale so žertvi krute zlosti
Shraniše v zid zmerzline te roké,
Nanj tekli iz očes potoki gosti.

In tukej o svetišu moje slé,
Skrivnosti čem ti druge tud besedo
Razložiti, zaúpanje ti gré.

Z obrazbo že vmerjočo je in bledo
Prerokoval Mazepa teh prilik,
Postavši s tem prihodnosti me v sredo:

„Načert je bil, — le sanje brez oblik! —
Pustite ga, kopiči nej krivice,
Naprej, naprej, dorase neba tik,