Stran:Koseski Razne dela 2.djvu/267

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana


Karol.
Lahir, ti tudi? Verla snubca dva,
Enaka v hrabrosti in bojni slavi!
— Sovražne utolažila, deržavo
Sklenila si, in mi razpreš prijatle?
Le eden te zamore poročiti,
Obá te krasne sreče vredna cenim.
Govori sama! Tvoje serce sodi!
Sorelka
(pristopi.)
Osupniti divico žlahtno vidim,
Obličje njeno sramežljivost barvi.
Čas dajte ji, de serce praša svoje,
De razodene se prijatlici
In ji pové skrivnosti svojih pers.
Zdaj prišla dôba je, de tudi jez
Po sestrino se smem divici ojstri
Približati, in ji odpreti zvesto
Molčeče nédro. Dajte nama prej
Premisliti kar žensko je po žensko,
In čakajte, kaj skleneve.
Karol
(hoče oditi.)
Tak bodi!
Jovana.
Ne tako, Sir! Kar mi je lice vnelo,
Sramote plahe zmotnja bila ni.
Ti žlahtni ženi nimam nič razkriti,
De bi možov se sramovati imela.
Velika čast so meni snubci taki,
Pa svoje čede nisim zapustila.
De bi dosegla prazno svetno diko,
Obdala nisim se z orožnim jeklam,
De bi si venc nevestni v kite spletla.
Poklicana sim k višjim opravilu,
Katero le divica čista spolni.
Vojšakinja sim Boga večniga,
In možu žena ne zamorem biti.
Verhepiškop.
Rojena je v družico ženska možu;
Spolnivši kar priroda ukazuje
Nar lepši služi Bogu in nebesam.
Ko bodo dela Boga tvojiga,
Ki te je v boj poklical, dokončane,