Stran:Koseski Razne dela 2.djvu/268

Položila od sebe boš orožje,
Krotkejšimu se povernila spolu,
Ki, zdaj tajèn po tebi, ni namenjen
H kervavim delam divjiga orožja.
Jovana.
Češen gospod! zdaj še ne morem znati,
Kaj mi storiti duh bo zapovedal;
Ko pride čas, oglasil se mi bode,
In jez ga čem ubogati na tanko,
Zdaj pak mi reče delo dokončati.
Ovenčan moj gospod še ni in kronan,
Močilo senc mu ni še olje sveto,
On kralja še ne imenuje se.
Karol.
Mi smo na potu! Bližamo se Remi.
Jovana.
Nikar postajati! Zapreti ga,
Si krog in krog sovražnik prizadeva,
Alj njemu vklub te slavno tje popeljem.
Dünoa.
Ko pa bo vse speljano, dokončano,
Ko v Romo mi zmagljivo prišli bomo,
Mi boš tedaj, divica, dovolila —
Jovana.
Če volja Božja bo, de se zmagljivo
Iz tega boja smertniga povernem,
Tedaj bo spolnjeno; in pastirica
V kraljevi hiši nima več opravka.
Karol
(jo prime za roko.)
Zdaj viža te nebeški glas, ljubezen
Še v nedriju pobožnimu molčí;
Molčala zmir, verjemi mi, ne bode.
Orožje vtihne, zmaga mir donese,
Veselje verne vsakimu se v persi,
Občutki rahli se zbudijo v sercih —
Zbudili tud se v tvojih persih bodo,
In solze sladkih želj, neznane tebi
Do zdaj, točila boš — ljubivši bo se
K posvetnimu prijatlu obernilo
Pobožno, Boga polno serce tvoje —
Zdaj nas otevši sreča vsim si bila,
In enimu na zadnje sreča bodeš.