Pojdi na vsebino

Stran:Koseski Razne dela 2.djvu/266

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Stran je bila lektorirana

Karol.
Skerb zanaprej bo meni tvoja sreča!
Češeno čem imé storiti tvoje;
Ti imaš biti blažena rodovam
Prihodnim narpoznejšim. — Zdajci, glej!
Dopolnim to. — Poklekni!
(Potegne meč in se z njim Jovane dotakne.)
Ino vstani
Požlahtnjena! Sam jez, tvoj kralj, te dvignem
Iz praha tvoje nizke rodovine,
Predede tvoje v grobu s tem požlahtnim.
Imela v gerbu limbar, in nar boljim
Francozke zemlje ravnorodna bodeš;
Kraljeva kri Valoaška samo bodi
Od tvoje žlahtniši, nar višjimu
Visocih mojih bodi tvoja roka
Častiven dar, in poročiti te
Z junakam žlahtnim bodi moja skerb.
Dünoa
(pristopi.)
Ko nizka bila je, sim jo izvolil,
In nova čast, ki krasi jo, ne množi
Ne njene cene, ne ljubezni moje.
Tu pričo kralja svojiga, in tega
Episkopa pobožniga podam ji,
Zaročnici kneževski, roko svojo,
Oe se ji vredna zdi, prejeti jo.
Karol.
Vse premagavno dekle, čude delaš
Na čude. Zdaj previdim, de ti nič
Ni nemogoče. To ponosno serce
Si vsilila, ko je zasmehovalo
Do zdaj ljubezni moč.
Lahir
(pristopi.)
Jovanin kras
Nar lepši je ponižno serce njeno;
Ljubezni vredna je nar višjiga,
Pa tak ošabno ona želj ne dviga,
Ne iše vertoglavo prazne slave,
Dovolj ji zvesta je ljubezen serca
Pošteniga, dovolj primarna sreča,
Ki jo ji jez ponudim z roko svojo.