Stran:Koseski Razne dela 2.djvu/249

Montgomerí.
Nežalovan umreti v tujim grenko je!
Jovana.
Kdo klical vas je v tuje, plodni prid in trud
Poljan zatreti naših, od ognjiša nas
Domačiga poditi, bojnih bakel žar
Metavati v svetiše miroljubnih mest?
Vi mislili ste v praznim zdetju svojih serc,
Slobodne Franke v sram podreti sužnosti,
In to veliko zemljo, kakor čolniček,
Ošabnimu pripeti brodu svojimu.
Bedaki! Na prestolu visi Božjimu
Francozki gerb kraljevi; prej iztergate
Nebeškim vozu zvezdo, ko deržavi tej,
Nerazdertljivi vedno, eno samo vas. —
Osvete dan je prišel; nikdar več nazaj
Ne boste živi morja mérli svetiga,
Ki ga v mejník namenil Bog je nam in vam,
In kteriga prederzno ste preplavali.
Montgomerí
(spusti njeno roko.)
Umreti imam, oj! objema smert me žé.
Jovana.
Prijatel, umri! Bati smerti se, zakaj?
Nepremenljive vsim osode bati se?
Glej! Jez le šibka ženska, pastirica sim,
Pastirske palice nedolžne vajena
Je roka ta, ne meča pogubljiviga.
In vonder, tirana iz trat domačih, iz
Očetoviga lôna, sesternih od pers,
Tu moram, moram — sili me nebeški klic,
Ne lastni mik — davivši biti grôze duh.
Ne v radost meni, v strah in britko žalost vam,
Sejati smert, na zadnje smerti pasti v plen!
Zakaj vernjenja dan mi ne zasije več;
Mnogterim še iz vas po meni pride smert,
Mnogtera vdova bo po meni; zadnič pak,
Namembo spolniti, umerla sama bom.
— Zdaj spolni svojo ti. Potegni krepko meč,
Veljá za sladki dar življenja biti se.
Montgomerí
(vstane.)
Če umerjoča si, in jeklo rani te,
Namenjeno zna biti tudi roki tej,