Stran:Koseski Razne dela 2.djvu/248

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana


Divico srečati je pa gotova smert.
Kraljestvu ojstrimu, nepozabljivimu
Zavezana po spravi nezlomljivi je,
Vse z mečem pokončati, kar je živiga
Postavi pomenljivo vojska bog nasprot.
Montgomerí.
Govor je strašen tvoj, prijazen je pogled,
Od blizo viditi ti nisi grozna mar,
In licu milimu se odpre serca čut.
O, po krotkosti rahli spola tvojiga,
Usmili mladosti se moje, prosim te!
Jovana.
Na spol ne upaj moj! Ne kliči ženske me!
Kot netelesni duhi, ki ne snubijo
Po zemsko, tak človeških spolov nisim jez,
Pod jeklam tim nečutnim serca v persih ni.
Montgomerí.
Po zakonu ljubezni svetodelnimu,
Katerimu je vsak podložen, te rotim,
Nevesto ljubeznivo pustil sim domá,
Tak lepo kakor ti si v cvetju mladosti,
In britke solze plaka, de bi vernil se.
Oj, če ljubiti upaš, in če upaš kdaj
Ljubezni srečna biti, tak ne loči serc,
Ki sveta véz ljubezni ju sklenila je.
Jovana.
Malike tuje kličeš in posvetne zgolj,
Ki meni sveti niso, ne častitlivi.
Nič od vezí ljubezni klicane ne vem,
In nikdar znati nečem njenih praznih služb.
Življenje brani svoje, tebe kliče smert!
Montgomerí.
Usmili mojih staršev tužnih se tedaj,
Ki sim domá zapustil jih. Gotovo ti
Zapustila si starše v skerbi britki tud.
Jovana.
Ti opominjaš me, nesrečnik, koliko
So matere francozke zgubile otrok
Po vas, očete skerbne koliko družín,
Možove koliko nevest obljubljénih!
Nej matere britanske tudi skusijo
Obupanje in britke solze, kakor so
Francozke tužne žene lile jih do zdaj.