Kjer so ostali mati mila v žalosti,
In sladko mi nevesto za-me stiska skerb.
(Jovana se v delji prikaže.)
Gorjé! Kaj vidim tam? Prestrašna bliža se!
Med plameni požara mi bleší nasprot,
Kot iz peklenskih tmin o polnočí pošast. —
Utêči kam! Z gorečim gledi me derží,
Nebrojno zanjk očés, motivši nikdar se,
Na mene verže sem, de noga zamotá
Če dalej bolj in bolj mi v coperski se klonč,
In kakor zvezana mi v begu odpové.
Tje moram gledati, v moriven ta obraz,
Če ravno se nasprot natora cela vpré.
(Jovana se nekoliko bliža, ter postojí.)
Se bliža! Nečem čakati, de strašna prej
Na mene plane, grem kolena ji objet,
Usmiljenja prosit; sej vonder ženska je,
Mordé jo gane reka mojih britkih solz!
(Ko se ji bližati hoče, ona naglo pred njega stopi.)
- Sedmi nastop.
- Jovana. Montgomerí.
Jovana.
Britanka ti je mati! Umri! Si zgubljen!
Montgomerí
(pred njo na kolena pade.)
Nikar moríti ga, ki se ne brani več!
Od sebe vergel sim branivni skit in meč,
Pred tabo tu klečím in prosim golorok,
Življenja svit mi pusti, uzmi za-nj odkup!
V obilnosti živijo oče mi domá
V prelepi zemlji vlaški, kjer med lokami
Zelenim tje Saverna vije tok srebern,
Spozná jih gospodarja petdeset vasí.
Za sina dajo mnogo čistiga zlatá,
Ko zvejo de v francozkim taboru je živ.
Jovana.
Omamljen trap! Zgubljen! Divici v strašni dlan
Si pogubljivo prišel, iz kateriga
Ni upati odkupa, ne otetbe več.
Če bí v oblast osoda krokodilovo,
Alj pisanimu risu v nohte trešla te,
Sprositi znal bi milost alj zanašanje;
