Poslavši v pekel te, končati naš obúp.
Osodo svojo v roke Božje položím:
Ti pa, prekleta, duhe kliči na pomoč
Peklenske svoje, in življenje varuj si!
(Montgomeri dvigne skit in meč, in se je lotí — za igravnico se oglasi
- bojna godba; po kratkim boru pade Montgomerí.)
Osmi nastop.
Jovana sama.
Jovana.
Počivaj! Noga tvoja nesla te je v smert!
(Od njega stopivši stojí zamišljena.)
Visoka diva! V meni ti mogočna si!
V nejako mi desnico dihneš silno moč,
Obdaš mi krepko dušo z nesprosljivostjo.
Protivnika teló cveteče raniti,
Mi serce omaguje, roka trepetá,
Ko de bi vlomila v cerkovui sveti hram;
Že svitle nožnice me groza je in strah.
Alj kadar treba je, mi naglo pride moč
Motivši nikdar se v trepeči roki meč
Se sam od sebe viža, kakor živi duh.
Deveti nastop.
Jovana. Vitez z vizíram zapertim.
Vitez.
Preklenka! Ura tvoja vdarla je!
Iskal sim te po celimu borišu,
Sleparstvo pogubljivo! Zgini v brezdno,
Iz kteriga si prišlo na vitlobo.
Jovana.
Kdo si, ki te nesreča tvoja zdaj
Mi dá v oblast? Dostojnost ti je knežka,
Podoben pa Britancu nisi, kér
Burgunska te preveza razločuje,
Kateri vklanja meč se moj spoštljivo.
Vitez.
Zaveržena! Ti vredna nisi pasti
Po rôki kneza žlahtniga. Prekleto
Odsekati bi mogla glavo tebi
Sekira rabeljna, ne meč junaški
Burguna, vojvoda kraljeviga.
