Dünoa.
Ne čudežem, očesu njenim verjem,
Nedolžnosti obraza njeniga.
Karol.
Te milosti alj sim je vreden, grešnik?
Nedvomno vsigavedna pamet, ti
Ponižnost serca mojiga poznaš!
Jovana.
Visocih je ponižnost Bogu draga,
Ti vdal si se, zató ti on pomaga.
Karol.
Tedaj Britancu stal bi srečno v bran?
Jovana.
Oteta tebi Francja bo, sim rekla.
Karol.
Ne bo posiljen, praviš, Orlean?
Jovana.
Loara prej navkreber bode tekla.
Karol.
Premagal bom do Reme vražnike?
Jovana.
Skoz tmo protivnih te popeljem tje.
(Vitezi zarožljajo z orožjem in dajo znamnja serčnosti.)
Dünoa.
Za vojvoda nam daj divico blago,
In brez ozíra sledimo povsod,
Nej viža nas okó preroško njeno,
Junaški meč pa branil bo jo moj!
Lahir.
Ne straši nas vesolni svet. v orožju,
Če ona pred armado v bitvo gré.
Nam vojvoda mogočna diva bodi,
In zmage Bog očitno z nami hodi.
- (Naprej stopeči vitezi z orožjem zašumijo.)
Karol.
Da, sveto dekle! vôdi vojsko mojo,
Podložni vsi ti bodo knezi njeni.
Ta meč oblasti perve, ki v togoti
