Stran:Koseski Razne dela 2.djvu/230

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana


Ko sim zaspala v senci tega dreva.
— Enkrat ko celo dolgo noč sedela
V pobožnimu premišljevanju sim
Pod hrastam, ino varvala se spanja,
Pred mene stopi porodnica sveta,
Meč in bandero v rokah; po pastirsko
Scer kakor jez oblečena, in pravi:
„Sim jez, Jovana! Vstani! Pusti čedo!
Gospod te kliče k drugim opravilu.
Bandero prejmi in opaši meč,
Deržave moje vražnika pogubi,
Vladarjev svojih sina v Remo pêlji,
Ovenčaj ga s kraljevo krono tam."
Jez pa sim rekla: Kako podstopiti
Bi smela tega se, deklina slaba,
Neznana z boji pogubljivimi!
Na to pristavi: „Vse divica čista
Na zemlji doprinese, kar je slavno,
Obrani če posvetne se ljubezni;
Glej mene! Čisto dekle, kakor ti,
Rodila sim nebeškiga Gospoda,
In sveta sama sim!" — Zdaj mojih se
Očí dotakne, in ko gor pogledam,
Razmotrim polne angelcov nebesa,
Ki bele lilje v rokah so imeli,
In sladek glas po zraku je donel.
— Tak tri noči se zaporedama
Prikaže mi rekoč: „Jovana vstani!
Gospod te kliče k drugim opravilu."
Li ko prikaže se mi v tretje, bila
Je nejevoljna in me tak okrega:
„Pokornost ženski je namemba jaka,
Terpetje težko njene cene znam,
Očistiti jo mora ojstra tlaka,
De sužna tù visoka bode tam."
Izrekši to pastirske oblačila
Razgerne in kraljica večnosti
V svitlosti sončni pred menoj stojí,
In zlat oblak, dvigaje se počasno,
Odnese jo v deželo mira krasno.

(Vsi so ganjeni. Sorelka silno jokaje se skrije lica na kraljevih persih.)

Verhepiškop
(po dolgem omolknjenju:)
O poterjenju Božjim dvomba vsaka
Človeške umnosti molčati mora.
Nje djanje priča, de resnico pravi.
Ker samo Bog le take čuda dela.