Jovana.
Molitve tvoje drugi del je bil:
Če Božja volja je in sklep nebeški,
Izviti žêzlo rodu tvojimu,
Ti vzeti vse, kar so v deželah tih
Očetje tvoji, naši kralji, zmogli,
De ti prihrani tri darí si prosil,
Prijatla serce, zadovoljne persi,
In tvoje Néže ljubljene ljubezen.
(Kralj si solzno lice pokrije, šum zavzetja med pričijočimi — nekoliko
- potihnjenja.)
Še tretjo prošnjo slišati želíš?
Karol.
Dovelj! Ti verjem! Tega ne zamore
Človeški um! Sam večni Bog te pošle!
Verhepiškop.
Kdo si, o sveta čudotvorna diva?
Rodila ktera te je srečna zemlja?
Kaj starši so, de tako Bog jih ljubi?
Jovana.
Častitljivi! Imé mi je Jovana,
Nevredna hči sim prostiga pastirja,
Kraljeviga iz terga Dom-Remia,
Ležečiga v okrožju Tulske cerkve.
In jagneta očetove sim pasla
Od mladih let. — Veliko govoriti
Sim slišala od otočanov tujih,
Ki prišli so po morju, vsužit nas,
In gospodarja dati nam po sili,
Ki tujorojen tujce nas ne ljubi,
Ter de Pariz, veliko mesto, so
Podjarmili, premagali deržavo.
Tedaj prosila mater Božjo sim,
De bi od nas verig sramoto vzemši
Domačiga nam kralja ohranila.
Pred selam pa, kjer sim rojena, je
Podoba stara Božje matere,
Od romarjev obiskana pogosto,
In poleg nje se širi sveti hrast,
Po čudežih od nekdaj imeniten.
In rada v senci hrasta, čed čuvaje,
Sedela sim, kér serce me je gnalo,
In če se kako jagnje je zgubilo,
So mi ga vselej sanje pokazale,
