Jovana
(ga bistro in imenitno pogleda ter mu v besedo seže:)
Skušavati, Bastard! ti Boga hočeš!
Zapusti sedež, ki ne vda se tebi!
Poslana sim do tega višjiga.
(Se bliža kralju z razločnim korakam, pripogne pred njim koleno, potem
urno vstane ino nazaj stopi. Vsi pričijoči se zavzamejo. Dünoa
- zapustí sedež, in prostor je pred kraljem.)
Karol.
Dans prvikrat obraz ti vidiš moj;
Od kod poznanje mojih lic ti pride?
Jovana.
Jez vidila sim te, ko razun Boga
Te vidil nihče ni.
(Se kralju bliža in tiho pristavi:)
Pomisli kralj!
Ko vse je spalo pretečeno noč,
Si ti zapustil svojo posteljo.
In molil si do Boga z britkim sercam.
Odídejo nej priče, zapopadek
Molitve ti povem.
Karol.
Kar sim nebesam
Zaúpal, skrivati ljudém ni treba.
Povej mi prošenj mojih zapopadek.
In več ne dvomim, de te Bog navdaje.
Jovana.
Molitve tvoje tri so bile prošnje,
Le dobro pazi če jih vém, Dofên!
Za pervo prosil Boga si: če krone
Derží se tvoje nepravično blago,
Če druga, še nespokorjena, težka
Krivica kakošna prededov tvojih
To solzobilno vojsko vžgala je,
De v dar te prejme za podložno ljudstvo,
In le na tvojo glavo jeze svoje
Torilo polnoma izprazni.
Karol
(z grôzo nazaj stopi.)
Mogočna stvar! Kdo si? Od kod si prišla?
(Vsi razodevajo zavzetje.)
