Stran:Koseski Razne dela 2.djvu/210

Nej pade Orlean, potem boš ovce
Z Renetam, kraljem svojim, pasel.
Karol.
O kralju tim ti vedno jezik brusiš,
In vonder je ta brezdeželni knez
Me ravno dans obdaroval kraljevo.
Dünoa.
Le s krono ne napolitansko svojo,
Za Boga ne! Ta, slišim govoriti,
Je zmir na prodaj, kar ovčice pase.
Karol.
To šale so, vesele igre, god,
Ki ga obhaja sercu svojimu.
De si v sirovim bitju tim barbarskim
Napravi svet nedolžen, čist in jasen.
Namemba djanja takiga veljá. —
Ponoviti nam hoče čas nekdanji,
Ko vladala ljubezen je, jjubezen
Junaške serca dvigala visoko,
In žlahtne žene v sodnicah so bile,
Ravnaje rahlo, vse kar serce tiče.
V tim času se mudí prijazni sivček,
In kakor še živí v pravlicah starih,
Tak preseliti ga — nebeško mesto
V oblacih zlatih — nam na zemljo hoče.
Ljubezni dvor je osnoval, kjer bodo
Se shajali junaški vitezi,
Slovele snažne žene v diki večni,
In čista se vernila bo ljubezen;
Ljubezni kneza pak izvoli mene.
Dünoa.
Nu, tako clo prevergel nisim se,
De bi oblast ljubezni zaničaval.
Po njej se imenujem, sin sim ji,
V deržavi njeni moje je bogastvo.
Knez orleanski oče so mi bili,
Premagali so vsako žensko serce,
Pa tudi sterli grad sovražni vsak.
Če hočeš biti vreden knez ljubezni,
Naj verliši junak ti biti imaš.
Ljubezen, tako v starih knjigah berem,
Se je z junaškim djanjem družila,
Junaki, ne ovčarji, so sedeli
Pri mizokrogu, pesme govorijo.