Stran:Koseski Razne dela 2.djvu/198

Možaki stari te soseske grôzne
Pripovedavajo o njemu zgodbe.
Neznanih glasov čuden hrup in šum
Se sliši sploh iz temnih vej njegovih;
Jez sam enkrat večerne pozne ure
Po potu mim gredé sim tukaj vidil
Sedeti dolgo grozovitno ženo.
Iz gub debelih beliga obleka
Mi je nasprot moléla suho roko,
Ko de bi klicala. Jez urno mimo
Hitel sim Bogu dušo izročivši.
Remon
(na sveto podobo v kapeli kazaje:)
Podobe svete blagodarna bliža,
Nebeški mir okolj prebivajoč
Sèm vodi vašo hčer, ne moč peklenska.
Tibo d' Ark.
Ne, ne! Kar kaže se mi v strašnih sanjah,
V obrazih britkih, brez pomembe ni.
Sedeti v Remi sim jo trikrat vidil
Na zlatnimu prestolu naših kraljev,
Sedmerozvezden diadem blišeč
Na njeni glavi, v rokah njenih žêslo,
Iz kiga tri so bele lilje klile,
In jez oče, sestri nje obedve,
Starosti vsi in knezi, višji škofi,
Ter krati clo sam, smo se ji vklanjali.
Od kod svitlost mi pride taka v hišo?
Pomemba to je pada strašniga!
Svarivne sanje take pripodobno
Razkrijejo mi prazne želje njene.
Sram njene nižnosti jo je, kér Bog
Ji život je obdal z lepoto mnogo,
Prižgal ji v jasni glavi bister um,
Čez tovaršice vidno jo povikšal,
Zató redí napúh pregrešno v sercu.
Napúh pa bil je angelam poguba,
In za-nj peklenski duh človeka zgrabi.
Remon.
Kdo od pobožne vaše hčere je
Ponižniši? Ne služi ona vedno
Z veseljem rada staršim sestrama?
Nar imenitniše obdarovana
Pa tiho in pohlevno na-se vzame