Stran:Koseski Razne dela 2.djvu/197

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana


Mladenče vse ostrašiš in odženeš.
Ti si v obilnosti cvetečih let,
Zdaj pomlad tvoja je, zdaj upa čas,
Razširjeno života tvôga cvetje;
Alj de bi cvetlica ljubezni mile
Iz njega vdarla ino v persih tvojih
Rodila zlati sad, zastonj le čakam.
Oj, po nikakim to mi ne dopade,
Natore zmoto to pomeni težko!
Mi ne dopade serce, ko ledéno
In ojstro se zaprè ob letih čuta.
Remon.
Ne dalej, oče d' Ark! Po njenim bodi!
Ljubezen moje pametne Jovane
Je žlahtna, rahla cvetlica nebeška,
Le sčasama zorí enaki sad.
Zdaj rada še prebiva na višavah,
Iz slobodne dobrave preseliti
Pod nizko, mračno streho se bojí,
Kjer stiskata človeka skerb in tuga.
Iz dola gledam s tihim jo zavzetjem
Velikokrat, ko na visocih tratah
Telesa žlahtniga v kardelu čede
Stojí visokoravna, in poglede bistre
Pobeša na sirotne kraje zemske;
Tu viditi prikazen višji menim,
In druzih časov stvar jo v sercu cenim.
Tibo d' Ark.
To, ravno je moj strah, to žalost moja!
Veselih družb se sesternih ogiba,
Samotnih hribov iše, zapusti
Pred petelinskim petjem postijo svojo,
Ob uri groze, ko zaúpno človek
Človeku se pridruži, splazi se
V okrožje temno polnočí samotne,
Kot siva sova, v zapušene kraje,
Se samši vstopi na razpotje križno,
In nagovarja sapo pustih berdov.
Zakaj si le to voli vedno mesto,
In goni čedo svojo ravno sèm?
Zamišljeno jo vidim cele ure
Sedeti pod druidskim dobam tam,
Kateriga se srečni vsak ogiba.
To je nevaren kraj; hudoben duh
Stanuje ob drevesu tim od nekdaj,
Od krivoverstva starodavnih časov.