Stran:Koseski Razne dela 2.djvu/189

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana


Izabela.
Živi, moj sin! Ne pušaj matere
V deželi tujca same brez prijatla,
Sirovimu posmehu izročene,
Kér sinov več ne brani je krepost.
Don Cezar.
Ko ves te svet neserčno zasramuje,
Pribeži ti k pokojnim grobu najnim,
Klicaje v bran božanstvo sinov svojih,
Te čujeva, ker duha sva takrat.
Mornarju kot kazalo na nebesih
Tam dvojci so, tak bova se v tolažbo
Ti bližala, in krepila ti dušo.
Izabela.
Živi, moj sin! Za mater svojo živi!
Zgubiti vse! — Ah, tega ne prenesem.

(ga strastno objame; on se ji rahlo izvije ter ji proč obernjen roko podá.)

Don Cezar.
Ostani z Bogam!
Izabela.
Da, da! Prepričam zdaj se v žalost svojo,
De mati nič o tebi ne zamore!
Al druge ni besede, de bi v serce
Krepkejši ti od moje zadonela?
(stopi k vhodu igrališa.)
Približaj se mi, draga hči! Ker mertvi
Tak silno ga pod zemljo tira brat,
Ne sestra živa, ljubljena, poskusi
S podobami veseliga življenja
Deržati ga v svitlosti sonca dalej.


Beatrica pri vhodu. Izabela. Cezar. Kor.
Don Cezar.
(živo ganjen, zagledavši jo, lice zakrije.)
O, mati! Mati! Kaj si vmislila?
Izabela (naprej peljaje jo.)
Zaman ga je, zastonj prosila mati;
Ga sprosi ti, življenje de izvoli!