Don Cezar.
Zavita mati, tako skušaš me?
Me hočeš tu še v hujši bor zaplesti,
Prisladiti mi dneva blesk še enkrat
Na potu zlim k domovju večnih tmin?
— Živjenja tu stojí vabivni angelj,
Prekrasno cvetje radosti in slave,
Nebrojno sadja rajskiga izvirka,
Pred mene siplje z nježnima rokama;
Odpira se mi nedru v žarku sonca,
Se zdramita mi slast in up življenja
Nenadoma v oterpnenim oserčju.
Izabela.
Al tebe bo, al nikoga uslišal,
Zaroti ga de varh ostane nama.
Beatrica.
Merliču dragim žertva se spodobi,
In žertva bodi mu; dovoli meni,
De ja ta žertva bom! Pred rojstvam že
Namenjena je meni bila smert;
Preklimba roda vidno mene iše,
Nad nebam rop so dnevi ki živim jih.
Prepira serd sim bratama budila,
Tedaj sim kriva ja, — — in meni gré
Vtolažiti osvetnice njegove.
Kor. {Kajetan.)
Nesrečna žena, joka vredna mati!
Vsi silijo otroci tvoji v smert,
Samotno tu te hočejo pustiti
V življenju tem ljubezni praznimu.
Beatrica.
Ti otmi, brate, drago glavo svojo!
Za mater živi, sina je potrebna,
Hčer dnes je komaj našla, lahko bo
Pogrešala kar nikdar ni imela.
Don Cezar.
(globoko v serce ranjen.)
Živiva al umriva midva, mati,
De ona le se ljubimu pridruži.
Beatrica.
Al bratovim zavidaš prahu mertvim?
Stran:Koseski Razne dela 2.djvu/190
Videz
Stran je bila lektorirana