Stran:Koseski Razne dela 2.djvu/188

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana


In sveti križ ki svet je ves odrešel,
Nebeško moč izdiha blagodarno,
Zdajavna tud molitva je pobožnih;
Zaloge to obilne so zaslužkov.
Na mestu pa, kjer mor je doprinesen,
Se zidati čisteča cerkev da.
Don Cezar.
Potegniti se da iz serca pšica,
Ne zacelí se rana nikdar več.
Ki more nej živí britkosti ure,
Neskončni dolg osnemaje počasno
S pokoro ojstro — meni to ni moč;
Živeti moč mi ni z razdjanim sercam,
Jaz družiti veselo se z veselim,
In proste duše kviško zreti moram.
Ostrupil je življenje mi zavid,
Ko naj obá enako si ljubila,
Kak prednost bi prenašati zamogel,
Ki tvoja mu čez mene da britkost?
Čistivna, glej, oblast je smerti dana,
Premeni v njenim domu neminljivim
Slabost posvetna v blesk se čednosti,
In pege vse mankljiviga človeštva
V likavnimu spominu zginejo.
Ko zvezde tam visoko nad oblaki
Sijaje zdaj nad mano on bo stal,
Zavid ki naj je ločil tu v življenju,
Ko brata še enaka bila sva,
Bi grudil zdaj mi serce brez prevdarka,
Ker je prevzel mi krono večnosti,
In unkraj želj in tekme angelj čist
Spomina blesk nad mano jasno plava.
Izabela.
Sim vaj zató v Mesino poklicala,
De vaj zgubim, de vaj obá pokopljem!
K pomirenju prosila sim vaj serčno,
V napako pak osoda pogubljiva
Oberne mi vse moje upanje.
Don Cezar.
Izidu, majka, ništa ne očitaj,
Spolnuje se obljuba sleherna,
Čez prag sva ta želeča mir stopila,
In mirno bova počivala skup,
Umirjena v mertvaški hiši večno.