Stran:Koseski Razne dela 2.djvu/187

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana


Izrekla jih čez milo glavo tvojo.
Preklinjati otroka lastniga
Ne more ki v ljubezni žitje da mu.
Ne vsliši Bog pregrešnih teh besed,
Od svitliga obnebja odletijo
Nazaj na zemljo, solz prelitih težke.
— Živi moj sin! Morivca rajši vidim,
Ko de bi po obéh jokala sinih.
Don Cezar.
Ti mati ne pomisliš kaj de terjaš,
Za mene več med živimi ni mesta —
Na videz ak bi ti se res čertiti
Navadila morivca roda svôga,
Ne mogel jaz očitanje bi tiho
Prenašati britkosti večne tvoje.
Izabela.
Žalila te ne bom ne s tiho tugo,
Ne ranila z besedo serca tvôga.
Raztajal bo moj bol se v rahlo milbo,
Nesrečo skupno bova žalovaje
Preplakala in krivdo zakrivala.
Don Cezar.
(za roko primši jo z rahlim glasam.)
Da, mati, da! Zgodilo tak se bode,
Raztajal bo tvoj bol se v rahlo milbo -
Ker ista bo gomila z ubijavcam
Ubitiga pokrivala hladivno,
In isti lok objel bo prah obejeh,
Bo zgubila preklimba moč, o mati!
Ti sinov več razločila ne bodeš,
Očesa tvôga krasniga solzice
Veljale bodo enimu ko drugim.
Mogočna, da! tolažnica je smert,
Togote plamen, serd in čert ugasne,
Prepír nehá, in lepo usmiljenje,
Plakavno lice sestre ljubeznjive,
Se nagne čez pepelnico prijazno.
Zatorej, mati, dalej mi ne brani,
De idši tje preklimbo utolažim.
Izabela.
Svetiš obilno je v keršanskim svetu,
Kjer najde mir molivši tužni romar.
Odloženo mnogtero težko breme
Je bilo že v pohištvu lavretanskim,