Kor. {Kajetan.)
Dolžan ostati si vladar deželi tej,
Ker si obropal nas vladarja drugiga.
Don Cezar.
Bogovam smertnim prej svoj dolg poplačal bom,
Za žive nej skerbí previdno drugi bog.
Kor. {Kajetan.)
Kar sonce razsvetlí, povsot je upanje,
Od smerti ne dobíš ničesar, misli to!
Don Cezar.
Dolžnost služabnika molčé premisli sam,
In pusti duhu me, ki strašno mi velí,
Ti serca mojiga ne vidiš grozni stan.
Če v meni plašno ne poštuješ kneza več,
Se boj pregrešnika, ki je v divjost uklet!
Obupniga se boj, nesrečnika spoštuj,
Ki je bogovam clo ko panba posvečen.
— Ki skusi to, kar mene peče v sercu,
Računa več vmerjočimu ne da.
- Dona Izabela. Don Cezar. Kor.
(nastopi počasno in gleda dvomljivo Don Cezara. Cez nekaj časa se
- mu bliža in reče zavedno:)
De nikdar več te gledala ne bom,
Sim se rotila v strašni tugi svoji;
Pa glej, moj sin, raztaja sklep se v zraku
Kateriga storí nesrečna mati,
Divjaje proti glasu serca svôga. —
Primora me pravlica grozna priti
Iz bivališa svojiga do tebe, —
Je res al ne? Al imam trepetati,
De dnes obá zgubiti sina moram?
Kor. (Kajetan.)
Gotoviga vidiš, pogumno hlepí,
Podati se v tmine neskončniga spanja,
Slobodno, in clo samovoljniga djanja.
Poskusi krepost prirojene kerví,
Maternih prošenj veljavne kresila,
Moja beseda prešibka je bila.
Izabela.
Preklimbe vse nazaj uzamem, glej,
Ki v slepim serdu sim obupanja
