Don Cezar.
Je slabi znak, je pust pomen, de žrelo tmin
V pohištvu živih je do zdaj odperto tam.
Zakaj se ni razdjala spet ta stavba koj,
Dosežen ker je čisto bil namembe cilj!
Kor. (Bohemund.)
Težava časov ino žalostni prepir,
Ki vražno koj potem Mesino razdvojí,
Overnula od mertvih naše misli sta,
Tak zmir zaperto to svetiše bilo je.
Don Cezar.
Brez mude k delu zdaj in tak pospešite,
De bo končano vse do bližne polnoči;
Očistjeno pregreh nej gleda hišo to
Prihodno sonce ter nej sije srečnišim.
(drugi kor odide z Don Manvelovim truplam.)
Pervi kor. {Kajetan.)
Alj čem poklicati pobožno mništvo lês,
De po cerkovni šegi starodavnih vad
Opravi černo mašo, ter pokojniga
Poblagoslovi k miru s krepkim pesmami?
Don Cezar.
Pobožna pesem njih na grobu najnimu
Nej vedno zanaprej o blesku sveč doní;
Za dnes ni treba tih prečistih opravil,
Prežene sveto reč kervavo kruti vmor.
Kor. (Kajetan.)
Po sili mar ne skleni kaj kervaviga,
Obupno sam divjaje proti sebi, knez!
Na svetu nihče ni, de bi te kaznoval,
Pokora zvesta pak umiri božji serd.
Don Cezar.
De kaznoval bi me sodivno, res ga ni,
Doveršiti tedaj pravico moram sam.
Pokora ojstra, vem, prijetna nebu je,
Pa le s kervjo se mor kervavi pokorí.
Kor. (Kajetan.)
Valove sil in tug, ki v hišo to deró,
Ti gré ustaviti, ne vleči žal na žal.
Don Cezar.
Preklimbo roda dnes vmerjoč razvezal bom,
Le samovoljna smert razvije vroka klonč.
Stran:Koseski Razne dela 2.djvu/185
Videz
Stran je bila lektorirana