Stran:Koseski Razne dela 2.djvu/181

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana


Kor.
Joj! Gorjé! Ojme!
Beatrica.
O, mati draga!
Izabela.
Kaj je? Govorite!
Don Cezar
Ter — dan preklet, ki dal mi je življenje!
Izabela.
Kaj to? - Moj Bog!
Don Cezar.
Teló prekleto, ki
Me je spočelo! In prekleta tvoja
Skrivljivost, ki vse groze te je kriva!
Nej udri tresk, ki serce ti razkolje,
Ga več nazaj previdno ne deržim. —
Ja sim, vedi, jaz — ubil sim brata svôga, —
Zalezel sim ga v njenimu objemu;
Nevesta moja ljubljena je ona,
V objemu pak sim njenim brata našel —
Zdaj zgodbo veš, in znano ti je vse!
— Če meni res, če res je njemu sestra,
Sim kriv tedaj pregrehe grozovinske,
Za ktero ni ne snažbe, ne odpustka!
Kor. (Bohemund.)
Izustjeno vse je, si slišala celo;
Nar hujši razkrito, on nič ne tají.
Kar djali preroki so, vse je zadelo,
Ubežal osodi nobeden še ni;
Ki tvega se derznoma, sprot modrovati,
On mora jo sam pomagaje dognati.
Izabela.
Kaj za naprej mi mar je, al bogovi
Se skažejo lažnivce al resnične?
Nar strašniši so meni naklonili,
Jim manjka moč, me hujši še zadeti.
Ki bati se ničesar dalej nima,
Se tudi njih togote ne bojí.
Umorjen je moj drajši sin nemilo.
Od živiga pa sama ločim se,