Stran:Koseski Razne dela 2.djvu/182

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana


On sin mi ni — rodila gada sim,
Na persih teh dojíla baziliska,
Ki boljiga je v smert mi sina pičil.
— Bežive, hčí! Tu nama ni ostati —
Osvetnicam to hišo izročim —
Krivica me je vanjo pripeljala,
Krivica zdaj iz nje me prepodí —
Nevoljno prišla, z grozo v njej živela,
V obupu jo pustim — Vse to zadene
Nedolžno me — Prerokam pa gre slava,
In mojih dvomb oteti so bogovi.
(Odide. Diego jo sledi.)

Beatrica. Don Cezar. Kor.
Don Cezar (ustavi Beatrico.)
Postoj mi, sestra! Tak ne hodi proč!
Preklinja nej me mati, nej toživno
V nebesa vpije tota kri nad mano,
Vesolni svet obsodi me! Le ti
Ne kolni mene! Bi prestrašno bilo.
(Beatrica, proč obernjena, kaže merliča.)
Ja nisim li zaročnika umoril,
Le brata sim ubil obema dvema —
Ta mertvi zdaj ni višje tvoj ko moj,
Ni bližje ti od mene ki živim,
In ja sim bolj usmiljenja potreben,
On čist je šel, ja — žalibog! sim kriv.
(Beatrici se solze vlijejo.)
Žaluj po bratu, s tabo plakal bom,
In več ko to — ga maševati hočem!
Le ne žaluj po ljubim! Prednosti,
Ki s tem jo mertvim davaš, ne prenesem.
Posledno to tolažbo daj mi najti
V neskončnim brezdnu naše žalosti,
De mertvi ta ti drajši ni od mene.
Osoda najna, strašno razodeta,
Zravná pravice kot nesreče naše.
Ljubivna trojca, v isti klonč povita,
Poginemo vsi skup, in ravne mére
Pravico solz delimo žalostno.
Ak vidil bi, de tvoja britka tuga
Namenjena ljubimcu je, ne bratu,
Bi žalu se zavid in serd pridružil,
Bi begnula posledna mi tolažba;