- Pa simo kak sim prišla? Se ne spomnim!
O sreča, de pri tebi sim oteta!
Grozili so, de me prenesli bodo
K mesinski kneginji. O, rajši v grob!
Izabela.
Zavej se, daj! Ta kneginja mesinska —
Beatrica.
Ne več od nje, ne več! Pri tem nesrečnim
Imenu me obide smertna groza.
Izabela.
Poslušaj me!
Beatrica.
Dva huda sina ima,
Ki do smerti po kačje se čertita;
Don Manvel in Don Cezar nju imena.
Izabela.
Spoznaj me, mater svojo! Ja sim tista!
Beatrica.
Kaj praviš? Kako si besedo rekla?
Izabela.
Jaz, mati tvoja, sim ta kneginja.
Beatrica.
Ti Manvelu, ti Cezaru si mati?
Izabela.
In tvoja mati! Brata si izrekla.
Beatrica.
Gorjé mi! Joj! O grozovitna luč!
Izabela.
Kaj pa ti je? Kaj gane te tak čudno?
Beatrica
(ljuto oziraje se ugleda kor.)
Sej tuki so, Da, da! Vse zdaj spoznam.
Ni sanj me motil. — Ti so bili priča. —
Resnica vse, resnica grozovitna!
Nesrečni vi, kje skrili ste mi ga?
(se naglo koru bliža, proč obernivšimu se; v delji žalostna popotnica zadoní.)
