Kor.
Gorjé! gorjé!
Izabela.
Kaj skrili? Kaj je res?
Molčite v strahu — Jo razumite!
V besedah vidim, pol izrečenih,
Pogledu v vašim kaj nesrečniga,
Ki meni zamolči se — Kaj je to?
Čem vediti! — In kaj obračate
Očesa polne straha proti vratam?
In godba ta, da žalostna, kaj ta je?
Kor. (Bohemund.)
Bliža se, bliža; se jasni grozivno,
Kneginja, združi pogum in krepost!
Modro prenesi kar pride morivno,
Z dušo junaško to smertno britkost.
Izabela.
Kaj bliža se? Kaj jasni se grozivno?
Mertvaške pesmi strahovitni glas
Doní po domu — Kje sta sina moja?
(pervi kor prinese Don Manvelovo truplo na parah, ki jih na prazni
strani igrališa na tla postavi. Pare so s čemim suknam pokrite.)
- Izabela. Beatrica. Diego. Obá kora.
Pervi kor. (Kajetan.)
Mesta po ulicah
Hodi nesreča
V družbi napak, —
Skrivšima pazi
Hiše človeške;
Danas na leve,
Jutro na desne
Vrata poterka,
Še prizanesla nobenimu ni.
Nezaželeniga
Se poročila,
Prej al poznejši,
Pragu na vsakimu,
Kjer so živeči, gotovo znebí.
(Berengar.)
Ko jesenske slane
