Stran:Koseski Razne dela 2.djvu/171

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana


Izabela.
Al ta, al un, razveselíl me je,
Zahvala gré mu, blagodarjen bodi!
Ah, de zavid osode je ogrenil
Mi radost krasno dobe zaželene!
Zatirati veselje v sercu moram,
V očetovim pohištvu hčer imam,
Pa ona me ne vidi, me ne sliši,
In materi ne verne slast za slast.
Odprite se očí mi ljubeznive,
Ogrejte se ročice! Gibaj nedro
Premerlo se, veselju bij nasprot!
Diego! Ta je moja hči — ta, ta je
Oteta moja, skrita moja hči,
Za svojo smem zdaj glasno jo spoznati.
Kor. (Bohemund.)
Strašilo novo, zdi se mi, de žuga,
Osupnjen mislim, kak se zmota taka
Doveršila, al razvozljala bode.
Izabela.

(Koru, ki mu se vidi, da je zamotan in osupnjen.)

Negánljive ste serca in ledene!
Oklep železen vaših pers mi pošle,
Kot sterma stena sive morske skale,
Oserčja môga slast nazaj odbito.
V okrogu tem oziram se zastonj
Po rahlimu očesu, ki občuti.
Kje sina sta, de bi v pogledu njunim
Sočutje brala; zdi se mi med vami,
Ko de bi med pušavnimi divjaki,
Med morskimi pošastmi sama bila.
Diego.
Očí odpira, giblje se, živí!
Izabela.
Zadene nej pogled nje pervi mater!
Diego.
Treptaje je očí zaperla zopet.
Izabela.
Odstopi! — Videz tvoj budí ji grozo.
Kor (se umakne)Bohemund.
Prav rad se vognem njeniga pogleda.