Izabela. Diego. Poslanec. Beatrica. Kor.
Kor. (Bohemund.)
Spolnivši tak gospodovo povelje,
Prinesem ti divico, kneginja!
Storiti to ukazal mi je knez
In rekel mi je govoriti tako:
De ti jo pošle mlajši sin Don Cezar!
Izabela.
(približavši se z razprostertima rokama se vstraši.)
Moj Bog! vsa bleda! mertva skor brez čuta!
Kor. (Bohemund.)
Živí! Zbudila bo se! Daj ji čas,
De straha se in groze oslobodi,
Omotjeno ki serce ji deržita.
Izabela.
Ti duša moja! Vir britkosti moje!
Tak vidive se spet. Na tako vižo
Se verneš ti v očetovo pohištvo.
Na mojem daj življenje svoje vžgati!
Na materne bom stisnula te persi,
De gibati oterpnjene se žile
Začnejo spet, otčte smertnih vez.
(Koru.)
Kaj strašniga se je zgodilo, reci!
Kje bila je? Kak prišlo drago dete
Je v žalostni ta stan objoka vredni?
Kor. (Bohemund.)
Ne zvej po meni! Nem je jezik moj.
Tvoj sin, Don Cezar, bo ti razodel
Razločno vse, ker on je, ki jo pošle.
Izabela.
Moj sin, Don Manvel, tak si reči hotel!
Kor. (Bohemund.)
Tvoj sin, Don Cezar, je poslal ti jo.
Izabela.
Ni imenoval Don Manvela ti prorok?
Poslanec.
Tak je, gospá! On tako je govoril.
Stran:Koseski Razne dela 2.djvu/170
Videz
Stran je bila lektorirana