Stran:Koseski Razne dela 2.djvu/169

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana


Poslanec.
Tvoj starši sin je našel varno skrito.
Izabela.
Tedaj Don Manvel, njemu hvala gre!
On bil mi je od nekda blagra znak.
— Si svečo tud izročil posvečeno
Pušavniku, ki v dar sim jo poslala,
De jo prižgè svetniku svojimu?
Vsak drugi dar, ki scer ljudí raduje,
Zaverže ta pobožni sluga božji.
Poslanec.
Molče prejel posvetjeno je svečo,
In pred oltar stopivši, kjer lampada
Gorela je svetniku, jo upali
In hipoma zažgè leseno bajto,
Kjer blizo sto je let Bogá častil.
Izabela.
Kaj praviš? Kako grozo mi naznaniš?
Poslanec.
Trikrat — gorjé! — klicaje glasno, glasno,
Hiti iz hriba, meni pa le migne,
Nej mu ne sledim, ter de ne ozrem se,
In tak domu, od groze gnan, sim tekel!
Izabela.
V kipeč vertín me nove dvombe sune,
V zmešnjavo vertoglavno zibajočo,
Z novico tvojo djanje to protivno.
De najdena po staršim sinu je,
Don Manvelu, mi moja hči zgubljena,
Ne veselí me lepa ta beseda
Zedinjena z nesrečnim djanjem takim.
Poslanec.
Ozrí se, kneginja! in sama vidi
Doveršene pušavnika besede;
Ne motim se! Zgubljeno tvojo hčer,
Katere išeš, ravno prinesejo
Tam sinov tvojih vitezi junaški.

(Druga polovica kora prinese na nosivnim sedilu omotjeno Beatrico,

ter jo igrališa spredej na tla postavi.)