Sinova trudita, ja nisim hotla
Nemarno tu izida čakati.
Tedaj sim delala. — Kjer um človeški
Naprej ne zna, velikrat Bog pomaga.
Diego.
Povej mi jasno, kar mi znati gré!
Izabela.
Samotno na višavah Etne biva
Pušavnik blag, sivor od nekdaj gorski
Imenovan, ki bližej nebu jasnim
Ko drugiga človeštva rod nečimern
Je v tanjši sapi, v ložjimu ohlipu
Posvetniga očesa zvezdo bistril,
In mirno zdaj iz verha let nebrojnih
Ozira dolj se v zmešano igranje
Nerazumljivo vitiga življenja.
Osoda mu te hiše ni neznana;
Velikrat je za nas nebesa prašal,
Z molitvijo nesreč overnil mnogo.
Upotila do njega brez pomude
Sim posla bistriga netrudnih nog,
De zve o hčeri, kar bi v prid mi bilo,
In upam de bo zdajci se povernil.
Diego.
Ak se ne motim, glej! o kneginja,
Se približava že poslanec nama,
Pohvale res je vreden jadernik!
- Poslanec. Prejšnji.
Izabela.
Povej naravno mi resnico golo,
Ne skrivaj mi ne dobriga ne zlega!
Odgovor kak je dal ti gorski sivec?
Poslanec.
Ukazal je, de urno nej se vernem,
Ker najdena zgubljena je divica.
Izabela.
O sladke usta, blaga mi beseda!
Ti vednoma želeno oznanuješ.
In sinov kter je tako srečen bil,
De našel je zgubljene sestre sled?
